- Igra, ob kateri otrok ponovno najde stik s sabo;
- igra, ki otroka ob padcu koncentracije vodi v mir;
- igra, preko katere otrok ozavesti, da je gospodar svojega telesa, gibov in misli;
- igra, preko katere otrok pridobiva in gradi občutek samozavesti.
Prostori, v katerih poteka vzgojno-izobraževalni proces po načelih, ki jih je pred mnogimi leti predstavila Maria Montessori, so v veliki meri opremljeni z modro ali rdečo črto v obliki kroga oziroma elipse. Po črti lahko otroci hodijo, izvajajo sonožne poskoke, hopsajo; se gibljejo v ritmu, ob petju, poslušanju nežne glasbe …
Omenjena črta v prostoru predstavlja tudi kraj, kjer se pedagog z otroki igra igro tišine.
Po zaključeni predhodni gibalni dejavnosti povabim otroke, da se mi pridružijo pri sedenju na črti. S popolnoma umirjenim glasom jim povem, da bomo skupaj ustvarili tišino. V času trajanja igre tišine naj bi bilo vse popolnoma tiho, vendar sta za to potrebna vaja in čas. Sama kot vodja sem prva, ki moram biti resnično umirjena in sproščena. Otroke povabim, da se skupaj z mano usedejo na črto. Sedim vzravnano in mirno, kot npr. pri izvajanju meditacije v sedečem položaju. Otrokom predstavim, na kakšen način bomo ustvarili tišino.
V sredino kroga lahko npr. na preprogo položim pladenj z gorečo svečko in z otroki:
- v tišini opazujemo gorenje;
- opazujemo s kozarcem pokrito svečko (igra tišine traja vse dokler svečka ne ugasne);
- prisluhnemo zvokom iz okolja (lahko odprem okno);
- opazujemo lebdeče snežinke snežne krogle, ki jo predhodno stresem in postavim ob svečko (v tišini smo do zadnje snežinke, ki lebdi v vodi);
- prisluhnemo glasbeni skrinjici in smo v tišini toliko časa, da se glasba odvrti;
- v tišini opazujemo vrtavko, ki se vrti na sredini;
- poslušamo tiktakanje ure;
- …
Tekom igre imam sama uprt pogled predse ali na predmet, ki ga opazujemo. Lahko tudi zaprem oči. Resnično je pomembno, da sem v tem času umirjena in sama s sabo, saj sem na ta način največji zgled za otroke. Ne zmotijo me šumi, šepetanje ali pogledi otrok.
Trajanje igre tišine prilagodim sposobnostim otrok. S časom jo lahko podaljšujem, vendar mora trajati ravno pravi čas. Če sem predolga, otroci zgubijo zanimanje za to dejavnost.
Po končani igri se vsakemu otroku posebej zahvalim za sodelovanje. Nekoga izmed njih izberem, da s kajfežem ugasne gorečo svečko. S tem je igra v celoti zaključena.
Tiho vstanem in hodim okoli otrok. Tisti, ki se ga dotaknem, lahko krog zapusti. Tako drug za drugim v miru odhajajo k naslednji dejavnosti, malici … Sama ob koncu igre velikokrat izkoristim na novo vzpostavljen mir v otrocih in jih izbiram z opisovanjem npr., krog zapusti otrok, ki ima obute rdeče copate, ki ima v laseh rožnato pentljo, ki je najstarejši … Otroci z veliko pozornostjo sledijo opisovanju in še naprej vzdržujejo mir.
Igro tišine se igramo vsak dan. Pri poteku pa poskušam biti čimbolj izvirna, saj s tem ustvarjam interes tudi pri otrocih.